Ko se odločiš za postopek oploditve z biomedicinsko pomočjo in ti na ginekološki kliniki potrdijo, da je to zate oziroma za vaju najboljša možnost za uspešno zanositev in rojstvo otroka, dobiš kup navodil. Kdaj si daš injekcijo, kdaj prideš na ultrazvok, kje prevzameš zdravila, kdaj se naročiš na ta ali oni pregled. Vse je natančno določeno, do ure. Navodil, kako živeti v mesecih ali celo letih, ki pretečejo do pozitivnega testa nosečnosti in rojstva otroka, pa ne dobiš.

Mnogokrat se boš zalotila, da v mislih preračunavaš: dneve cikla, tedne do prenosa, datum morebitnega poroda … Ne glede na to, ali boš v stimulaciji, boš čakala na poseg ali izvid ali pa boš na pavzi med postopki, bo neplodnost tvoja stalna spremljevalka, z njo pa kup čustev in misli, s katerimi ne boš vedela, kaj početi. Razmišljala boš o njej tik pred spanjem, na vsakem dogodku, kjer boš obkrožena z otroki, in v vsaki trgovini, ko boš zagledala otroške stvari.

Čustveni vrtiljak: upanje, strah in hormoni

Postopki OBMP potekajo v ciklih in tako se pogosto vrtijo tudi čustva. Na začetku stimulacije te navda upanje. Ob vsakem ultrazvoku napeto čakaš, koliko foliklov raste. Po punkciji šteješ jajčne celice, nato zarodke. In vsak podatek se ti zdi kot ocena, ali si se dovolj dobro pripravila na ta cikel.

K temu pripomorejo še hormoni, ki jih med stimulacijo prejemaš. Lahko vplivajo na razpoloženje, zato se ti lahko zgodi, da si en dan polna energije, naslednji pa jokaš ob najmanjši malenkosti. To ni znak, da se ti »meša«. To je del procesa, skozi katerega gresta tvoje telo in um.

Zelo pomembno je, da se zavedaš: noben občutek, nobeno čustvo in nobena misel, ki jih doživljaš, niso napačni. So popolnoma naraven odziv na situacijo, ki je tako čustveno kot telesno zelo zahtevna.

Čakanje je pogosto težje od injekcij

Veliko žensk pravi, da so se najbolj bale injekcij, in tudi sama sem bila takšna. A ko jih enkrat preizkusijo, ugotovijo, da je najtežje nekaj drugega: čakanje in razočaranje ob morebitnem neuspehu. Odpoveduješ se, prilagajaš, načrtuješ, denar namenjaš zanositvi, potem pa …

Najtežja sta dva tedna med prenosom zarodka in krvnim testom nosečnosti, saj si takrat že tako blizu uspeha, a hkrati tako zelo daleč. V tem času ne moreš narediti ničesar, kar bi spremenilo izid. Prav ta občutek nemoči je za mnoge najbolj izčrpavajoč. Vsak drobni znak v telesu analiziraš, iščeš odgovore na forumih in nihaš med »tokrat bo uspelo« in »spet ne bo«. Kako preživeti ta čas, sem podrobneje opisala v članku Dvotedensko čakanje na krvni test nosečnosti.

Kaj se dogaja v odnosu s partnerjem

Neplodnost ne prizadene samo tebe, ampak vaju oba. Vendar jo partnerja pogosto doživljata zelo različno. Ti bi se morda o postopku pogovarjala vsak dan, on pa se umakne v molk ali v delo. Ti se počutiš osamljeno, on pa nemočno, ker ne ve, kako bi ti pomagal.

Te razlike so povsem običajne, a če o njih ne spregovorita, lahko med vama zrastejo zidovi. Spolnost postane opravilo po koledarju, pogovori se vrtijo le še okoli izvidov in terminov. Zato je dragoceno, da si že na začetku vzameta čas za pogovor o tem, kaj vsak od vaju potrebuje in kako se bosta podpirala, ko bo težko.

Če se na pot OBMP podajaš kot samska ženska, si že pred začetkom poišči nekoga, s komer boš lahko delila vse, kar se dogaja v postopkih. Verjemi, vsega ne boš mogla obdržati zase, anonimni pogovori v skupinah na družbenih omrežjih pa ne bodo dovolj.

Okolica, vprašanja in nosečnosti drugih

»Kaj pa vidva čakata?« To vprašanje na družinskem kosilu ali drugih druženjih zaboli bolj kot katerakoli injekcija. Ljudje ga večinoma ne mislijo slabo, a ti ga slišiš kot opomin na nekaj, česar si najbolj želiš, a ne moreš imeti.

Še težje je, ko prijateljica pove, da je noseča. Iskreno se veseliš z njo, hkrati pa te stisne pri srcu in morda se zaradi tega počutiš krivo. Oboje lahko čutiš hkrati. Tudi to, da se kakšnemu rojstnemu dnevu ali obisku za nekaj časa izogneš, je povsem v redu. Ni treba, da si vedno močna.

Krivda, sram in zavist: čustva, o katerih ne govorimo na glas

Nekatera čustva so tako neprijetna, da si jih ne priznamo niti sami sebi. Prav ta pa nas pogosto najbolj bremenijo.

Krivda se pojavi tiho. Morda se sprašuješ, ali si predolgo odlašala z materinstvom, ali je kriv tvoj življenjski slog ali celo, ali si si vse skupaj zaslužila. Če je vzrok neplodnosti pri tebi, se lahko počutiš krivo tudi do partnerja, ker »zaradi tebe« ne moreta imeti otroka. Neplodnost ni kazen in ni nekaj, kar si si nakopala.

Sram te lahko prepriča, da o postopkih ne govoriš z nikomer. Kot da bi bilo s tabo nekaj narobe, ker ti ne uspe tisto, kar drugim uspe »kar samo od sebe«. A neplodnost je zdravstvena težava, tako kot vsaka druga. In molk sram samo še okrepi.

Zavist je morda najtežje priznati. Ob nosečniškem trebuščku na ulici, ob fotografijah dojenčkov na družbenih omrežjih ali ob sestri, ki je zanosila brez težav, lahko začutiš bolečino, ki se spremeni v zavist ali celo jezo. »Zakaj je njima uspelo takoj, pa še načrtovala nista …« Zavist ti pokaže le, kako močno si nekaj želiš, zato zaradi nje nisi slaba oseba.

Negativna čustva ne bodo kar izginila, če se boš pretvarjala, da jih ni, ali če bo minilo veliko časa. Ko pa jih poimenuješ in o njih spregovoriš z nekom, ki te ne obsoja, izgubijo velik del svoje moči.

Kaj ti lahko pomaga na tej poti?

Na čustveni del poti se je mogoče pripraviti, predvsem tako, da se zavedaš, kaj vse te lahko doleti. Seveda ni nujno, da bo zelo hudo, saj ti morda uspe že v prvo. Vseeno pa je dobro vedeti, kaj se lahko zgodi, da te ne zadane kot strela z jasnega. Nekaj stvari, ki ženskam v težkih trenutkih najbolj pomagajo:

• Dovoli si čutiti. Ne potiskaj žalosti, jeze ali strahu stran. Čustva, ki jih ne izraziš, ne izginejo, ampak se nalagajo in takrat, ko najmanj pričakuješ, izbruhnejo z vso silo.
• Ne obremenjuj se s krivdo zaradi stresa. Pogosto slišiš »samo sprosti se, pa bo«. Stres ni razlog, da postopek ne uspe, in tvoja naloga ni, da si ves čas mirna. Seveda boš včasih tudi napeta in živčna, a imej v mislih, da je uspeh IVF odvisen od številnih dejavnikov. Tehnike sproščanja, kot je avtogeni trening, so namenjene temu, da je lažje tebi, na primer, da lažje zaspiš ali se umiriš pred pregledom.
• Najdi način, da umiriš misli. Dihalne vaje, sprehod, nekatere tehnike nevrolingvističnega programiranja (NLP) ali avtogeni trening ti lahko pomagajo, da se v napetih trenutkih vrneš k sebi.
• Poišči ljudi, ki te razumejo. Pogovor z ženskami, ki gredo skozi isto, prinese olajšanje, ki ga ne dobiš drugje. Lahko se pridružiš tudi podporni skupini.

Ne čakaj, da postane pretežko

Mnoge ženske poiščejo podporo šele po več neuspelih poskusih OBMP, ko so že povsem izčrpane. A podpora najbolj pomaga, če jo imaš ob sebi od začetka in nato vedno, ko jo potrebuješ, četudi vmes mine več mesecev. Tako lahko skupaj zgradiva temelje, na katere se boš lahko oprla, ko bo težko.

Če se v tem članku prepoznaš, ti lahko pomagam na več načinov: z individualnim IVF coachingom, v podporni skupini za ženske v postopkih IVF, kjer boš spoznala ženske na isti poti, ali z avtogenim treningom za lažje obvladovanje stresa.

Piši mi in skupaj bova poiskali tisto, kar zdaj potrebuješ ti.