Zamrznjeni zarodki v postopku umetne oploditve

Zamrznjeni zarodki oziroma pogovorno zamrznjenčki ali pingvinčki so izrazi, ki jih uporabljamo za zarodke, ki so bili pridobljeni tekom postopka umetne oploditve a vi istem niso bili preneseni v žensko telo. Razen izjemoma se namreč v posameznem postopku v maternico prenese en zarodek, ostali ki so za to dovolj kvalitetni, pa se zamrznejo in na željo para odmrznejo in prenesejo pozneje.  

Cilj hormonske stimulacije med umetno oploditvijo je, da se v enem ciklu pridobi več jajčnih celic dobre kvalitete in nato več dobrih zarodkov. Za uspešno zanositev je seveda dovolj le ena kvalitetna jajčna celica in en zarodek (o moških celicah na tem mestu ne govorim, ker tudi če je seme slabe kvalitete, je semenčic v izlivu več). Ker pa je uspeh posameznega postopka le dobrih 30 % (uspeh je v veliki meri odvisen od starosti ženske) in se z vsakim poskusom poveča, je želja, da se v istem postopku pridobi več kvalitetnih zarodkov, ki se jih lahko zamrzne. Odmrzne in prenese se jih v primeru, da v prejšnjem poskusu ni prišlo do zanositve ali rojstva ali če si par zaželi še enega otroka. Poleg tega se zamrznjene zarodke uporabi tudi v primeru, da se pri ženski tekom svežega postopka razvijejo kakšna akutna obolenja, ko se razvije hujša oblika sindroma ovarijske hiperstimulacije in bi posledično nosečnost ogrozila njeno življenje. Prav tako je svež prenos odsvetovan, če se pri ženski odkrije nepravilnosti kot so rast ali pojav novih miomov, pojav polipov ali vnetja, ki bi ogrozila nosečnost. Oviro predstavlja še premalo zadebeljena maternična sluznica zaradi česar je uspeh zanositve in nosečnosti bistveno manjši. Zamrznjene zarodke se uporabi tudi, ko se par odloči za PGD, torej za predimplantacijsko diagnostiko. 

Če ima par zamrznjene zarodke, ženski v naslednjem poskusu ni potrebno ponovno čez hormonsko stimulacijo ali pa je le-ta blažja, kar vsekakor olajša situacijo. 

Zarodke se zamrzne s procesom imenovanim vitrifikacija, to je izredno hitra zamrznitev v tekočem dušiku na -196 stopinj Celzija. Hrani se jih v t.i. tulcih za dobo 5. letih. Po tem času par lahko zaprosi za podaljšanje hrambe, če meni, da jih bo uporabil pozneje. Zamrzne se le zarodke najboljše kvalitete, ki so se razvili do stopnje blastociste, redko pa tudi zarodke nižje stopnje razvoja. Ob odmrznitvi je njihova kvaliteta enaka kot prej. Postopek odmrznitve in prenos v maternico se na kratko imenuje FET – frozen embryo transfer. 

Prenos zarodka (svežega ali odmrznjenega) je za večino žensk neboleč proces, lahko pa se pojavi neprijeten ali boleč občutek, sploh če je maternični vrat zelo ozek ali zavit. Nekatere klinike oz. zdravniki ob prenosu uporabljajo UZ, nekateri ne. 

Prenos zarodka se lahko opravi brez ali s hormonsko stimulacijo. V prvem primeru gre za prenos v spontanem ciklu, kjer sta možni dve varianti, v drugem primeru pa je to protokol z estrogenom ali s hormonsko stimulacijo jajčnikov.  

Prenos v spontanem ciklu je primeren za ženske z rednim menstrualnim ciklom, ki je dolg od 24 do 35 dni in ki so brez hormonskih neravnovesij. Z UZ in ovulacijskimi urinskimi lističi ali krvnimi in urinskimi testi se spremlja nastop ovulacije in ko je le-ta potrjena se določi dan prenosa. Tak protokol zahteva veliko natančnost pri določitvi primernega dneva za prenos, zato ni tako pogosto v uporabi. Ena od možnosti prenosa v spontanem ciklu je modificiran naravni protokol, kjer je podlaga še vedno naravni cikel ženske, ovulacijo pa se po spremljanju z UZ, sproži s stop injekcijo in prenos opravi 5. ali 7. dan po njej. 

Tretja možnost pri prenosu zamrznjenega zarodka je, da se predpiše estrogenski protokol (etradiol), po katerem jajčniki mirujejo, stimulira pa se rast endometrija, torej zadebeljitev maternične sluznice, zato da se zagotovi ugodne pogoje za ugneznitev zarodka. 7 dni po tem, ko sluznica doseže optimalno zadebeljitev, kar je 7 mm, se opravi prenos. V primeru, da sluznica še ni primerno zadebeljena, se s terapijo lahko nadaljuje ali poveča odmerek ali pa v skrajnem primeru prekine postopek in se ga prestavi.  

Četrta možnost prenosa zamrznjenega zarodka pa je s stimulacijo jajčnikov, ko ima ženska motnje ovulacije ali obstaja možnost, da ovulacije ni. Uporabi se lahko peroralno zdravilo ali nizke odmerke gonadotropinov, v obliki injekcij. Cilj je rast foliklov in na koncu sprožitev ovulacije s stop injekcijo, po kateri se v 6-7 dneh opravi prenos zarodka. Prav tako se rast foliklov spremlja z UZ, lahko pa tudi nivo estradiola s krvnim in urinskim testom. 

V mediciranem protokolu pa velikokrat tudi v naravnem se pred ali po prenosu zarodka doda še podporno terapijo s progesteronom, saj njegovo dodajanje zelo pripomore h končnemu uspehu, torej da se zarodek obdrži do konca nosečnosti. 

Poleg zarodkov se lahko zamrzne tudi jajčne celice. Zamrzovanje jajčnih celic je zelo dobrodošlo za ženske, ki se soočajo z recimo zdravljenjem raka ali jim grozi prezgodnja odpoved delovanja jajčnikov. S tem dobijo možnost, da svoje celice še pravočasno shranijo za primer, če jih pozneje ne bi bilo več ali bi bile slabe kvalitete. 

Zamrzovanje ima številne prednosti in olajša postopek zanositve z umetno oploditvijo. Žal se velikokrat zgodi, da zarodki ne dosežejo primerne stopnje razvoja, ki je pogoj za zamrznitev, nekateri pa tudi ne preživijo odmrznitve. Pojavlja pa se tudi dilema, kaj bo z zarodki, če se par ne odloči, da jih bosta koristila. Sama verjamem, da se jih na primeren način uniči in niso predmet izkoriščanja, v smislu preprodaje. Bolj kot to bi me bodla misel, da obstaja živo bitje (zame zarodek je živo bitje), ki ga bom prepustila uničenju meni neznani osebi. Vendar pa je ta dilema, če sploh je dilema, stvar vsakega para posebej.