Zakaj je tako težko čakati?
Ko enkrat pride do prenosa zarodka, se mora ženska obnašati, kot da je noseča, hkrati pa ve, da prenos ne daje garancije za ugnezditev in nadaljnji razvoj zarodka. Morda se menstruacija pojavi že po 10 dneh, morda pa neuspeh pokaže šele krvni test.

V času čakanja ženska torej bolj pazi nase, omeji ali opusti določene aktivnosti, a to je kljub vsemu manjši del vsega, kar je bilo potrebno storiti za uspešno zanositev. Oba s partnerjem in zdravstveno osebje so do te točke storili največ, kar so lahko – zdaj pa je v ospredju predvsem upanje, da je bilo to dovolj.

Ta dva tedna čakanja sta, še posebej za žensko, lahko izredno naporna. Pozorna je na vse telesne znake, ki se pojavijo in jih morda sploh ne bi opazila, če ne bi bila v tej situaciji. Sprašuje se, ali so v redu ali morda nakazujejo na neuspeh. Brska po forumih in spletu ter sprašuje ChatGPT, kaj določen simptom pomeni in zakaj določenega nima, če pa ga imajo vse ostale nosečke.

Marsikatera ženska gre v tem času na bolniško ali dopust, da bi se izognila stresu v službi. To je po eni strani lahko dobro, po drugi strani pa pomeni, da bo verjetno veliko časa sama in prepuščena lastnim mislim. Te pa jo nato hitro potegnejo v spiralo črnih scenarijev, prepogosto kontroliranje, ali se je že pojavila krvavitev, in v vse večji strah, da bo (spet) šlo nekaj narobe.

Kaj lahko storiš?
V času čakanja moraš biti potrpežljiva in optimistična, kar pa je lažje reči kot storiti. Priporočam, da si že vnaprej pripraviš aktivnosti, ki te veselijo. Razen izjemoma (ko to določi zdravnik) se lahko normalno giblješ in počneš vse običajne stvari, ki bi jih tudi sicer v nosečnosti.

Zelo dobrodošle so aktivnosti, ki imajo jasen začetek in konec, ki ga vidiš in jih lahko relativno hitro zaključiš. Na primer razna gospodinjska opravila, kuhanje, umetniško ustvarjanje, branje, vrtnarjenje in podobno.

Ko opaziš, da te vleče v vrtinec negativnih misli, imej pripravljeno rešitev:

• pokliči prijateljico in začni pogovor o nečem, kar sploh ni povezano z nosečnostjo,
• poslušaj svoje najljubše pesmi,
• pojdi ven med ljudi in jih preprosto opazuj,
• ukvarjaj se z domačo živaljo …

Vse to ne pomeni, da svoje skrbi ignoriraš, vendar si na tej točki res ne boš pomagala z razmišljanjem o tem, da nimaš zamrznjenčka in da boš morala v ponovno stimulacijo, če ta postopek ne bo uspel.

Če le zmoreš, sta zelo dobrodošla sproščanje in povezovanje s svojim otročkom v maternici. S tem ne čakaj do trenutka, ko boš že močno vznemirjena, ampak naj bo to tvoj vsakodnevni ritual ob določenem času – na primer takoj ko se zbudiš in tik preden zaspiš.

Če si nagnjena k nenehnemu preverjanju simptomov ali prihoda krvavitve, ti tega ni treba popolnoma ignorirati, le omeji si čas, ki ga temu nameniš. Lahko si recimo določiš kolikokrat v dnevu boš preverila, če si zakrvavela ali pa število minut, ki jih boš namenila iskanju informacij na spletu. Lahko si zadaš tudi pogoj, kaj moraš storiti, preden greš preverit, ali je prišla krvavitev – recimo, da najprej pospraviš določen predal, do konca poješ kosilo ali greš na sprehod in šele nato odideš na stranišče.

Kako ti lahko v tem času pomagam jaz?
Pogosto slišim, da je teh 14 dni čakanja najtežjih – kljub temu, da ta čas v resnici ni tako dolg v primerjavi s celotnim procesom IVF. Še posebej to velja za ženske, ki imajo za sabo že več neuspešnih prenosov, saj jih nekje v ozadju nenehno preganja misel: »Vse sem storila, kaj pa če tudi to ni dovolj? Potem sem spet vrgla stran mesec ali več svojega življenja …«

Pripravila sem SOS paket pomoči, ki vključuje:

• 3 individualne pogovore z mano, ki jih izkoristiš v času 2WW,
• posnetek vodenega sproščanja, ki ga lahko poslušaš vsak dan, tudi večkrat na dan in ti ostane toliko časa, kot ga potrebuješ.

S pogovorom boš iz sebe izpustila največje skrbi, vodeno sproščanje pa ti bo pomagalo na primer zvečer, ko se okolica umiri, tvoje misli in strahovi pa se prebudijo.

Če je tudi tebi čakanje na krvni test nosečnosti izjemno naporno, ti lahko pomagam