Pogosta vprašanja in umetna oploditev

V dolgem protokolu umetne oploditve (IVF) ženska začne z dajanjem podkožnih injekcij 21. ali 22. dan menstrualnega cikla, pri čemer se za prvi dan cikla šteje prvi dan menstruacije. Dolgi protokol je sestavljen iz dveh faz.

V prvi fazi, ki traja približno 2 tedna, se aplicira zdravilo za zaustavitev naravne proizvodnje gonadotropinov in spolnih hormonov oz. za mirovanje naravnega menstrualnega cikla. Za to se uporablja zdravila, ki jim rečemo GnRH agonisti oziroma agonisti gonadotropin-sproščujočega hormona (Suprefact, Gonapeptyl ali Diphereline), ki zelo zmanjšajo izločanje hormonov FSH in LH, odgovorna za ovulacijo.

V teh 2 tednih pride menstruacija, po kateri se opravi UZ, na katerem se pogleda, ali jajčniki zares mirujejo. Če je vse v redu, se že obstoječemu zdravilu doda še eno, s katerim se začne drugi del cikla in s tem tudi začetek stimulacije jajčnikov. Takrat se začne z injekcijami gonadotropinov (Gonal F, Puregon, Bemfola, Pergoveris ali Menopur).

Po približno enem tednu apliciranja obeh zdravil se začne z ultrazvočnim spremljanjem rasti foliklov in glede na njihovo rast se določa za koliko dni se podaljša aplikacija zdravil. Ko so folikli dovolj zreli (veliki) se določi dan za t.i. stop injekcijo, ki si jo ženska aplicira 36 ur pred napovedano punkcijo. Isti dan kot se ženski opravi punkcija, partner odda sveže seme. Odvzeta jajčeca se nato oplodi s semenčicami po klasični IVF metodi ali ICSI metodi in čaka 3 do 5 dni.

V tem času se spremlja razvoj zarodka. Če vse poteka v redu, se načeloma 5. dan (lahko pa tudi 3.) zarodek prenese v maternico in nato 15. dan opravi krvni test nosečnosti, v kolikor že prej ne pride menstruacija. Ženska začne en dan po aspiraciji še s podporno terapijo s progesteronom (Estima, Utrogestan ali Crinone gel), ki si jih 3x na dan (oziroma po navodilih) vstavlja v nožnico toliko tednov kot ji predpiše zdravnik (do največ 12 tednov) ali do nastopa menstruacije, če do nosečnosti po prenosu ne pride.

Čas trajanja dolgega protokola ni natančno določen, ker je odvisen od reakcije jajčnikov. Prva faza dolgega protokola traja približno 2 tedna, druga pa najmanj 8 dni, lahko tudi do 12. Z UZ se spremlja rast foliklov in debelino endometrija in se na podlagi tega sproti določa za koliko dni se stimulacija podaljša, ter kdaj se aplicira stop injekcija.

Izkušnje žensk so zelo različne, nekaterim je mnogo težje kot v kratkem protokolu, druge ne opažajo bistvene spremembe. Si pa verjetno vse želijo, da se dolgi protokol ne bi ponavljal.

Uspešnost dolgega protokola je individualna in ni garancije za to, da bo dolgi protokol bolj uspešen. Praksa namreč kaže, da je potrebno upoštevati različne indikacije, ki odločajo o tem, kateri protokol se izbere, da bo pripeljal do nosečnosti.

Načeloma velja, da je v dolgem protokolu umetne oploditve (IVF) boljši nadzor nad potekom zdravljenja in se razvije večje število jajčec, ni pa bistvene razlike s kratkim protokolom. Kljub temu, da je razlika majhna, je z njim smiselno poskusiti, če kratek protokol ne prinese dobrih rezultatov.

Ženske večinoma poročajo, da je dolgi protokol bolj zahteven. Razlog je v daljšem apliciranju zdravil, kar pomeni več ubodov v trebuh, posledično je koža tam bolj razbolena in pojavi se večja napihnjenost.

Poleg tega je življenje, zaradi daljšega apliciranja zdravil in več pregledov, potrebno bolj in dlje časa prilagajati postopku. Večinoma pa ni dolgi protokol bolj zahteven zaradi stranskih učinkov zdravil.