Kako poteka umetna oploditev

Umetna oploditev, nekaterim bolj znana pod izrazom IVF, je medicinski postopek, v katerem se paru, ki ne more imeti otrok po naravni poti, pomaga do uspešne zanositve. Sestavlja jo zaporedje določenih pregledov, terapij in načinov oploditve, protokol pa sestavi ginekolog na Ginekološki kliniki, ki si jo par izbere, pri čemer upošteva razlog zaradi katerega ženska ne zanosi.

Oploditev z biomedicinsko pomočjo (OBMP) je za marsikoga na začetku poti strašljiv izraz, ker si ne zna predstavljati, kaj vse to pomeni oziroma kaj se bo zgodilo. Pa si poglejmo osnovni potek in pravila, ki veljajo za IVF.

V Sloveniji paru na stroške zavarovanja pripada 6 postopkov umetne oploditve za prvega otroka in še 4 za drugega. Kot izkoriščen postopek se šteje opravljena punkcija jajčnikov (tudi če se potem ne oplodi nobeno jajčece) in ne prenos zamrznjenega zarodka. Če so na primer zamrznjeni trije zarodki iz istega postopka, ki se jih zaporedoma prenese v maternico in po nobenem prenosu ne pride do uspešne zanositve, se to šteje kot izkoriščen 1 postopek.

Par mora biti v zakonski ali zunajzakonski skupnosti v času prenosa zarodka v žensko telo. V tem kontekstu pri nas ni dovoljeno nadomestno materinstvo pa tudi uporaba darovanega zarodka, torej tako jajčne celice kot semenčice hkrati. V praksi je pri nas tudi izredno mala uporaba darovanih spolnih celic, ker primanjkuje donatorjev, zato se večina parov, ki potrebuje darovano celico, odloči za postopek v tujini, ki ga ob izpolnjevanju pogojev, krije slovensko zdravstveno zavarovanje.

Pri nas velja standard, da naj se par trudi za naravno zanositev 1 leto, pri čemer ima nezaščitene spolne odnose 2 do 3x tedensko. Če v tem času do zanositve ne pride, ali se ponavljajo spontani splavi, je to znak, da morda nekaj ni v redu. Ženska naj v takem primeru čimprej opozori izbranega osebnega ginekologa, ki bo z njo opravil bolj temeljit pogovor, UZ rodil ter hormonske preiskave. Morda že on/ona odkrije potencialni razlog, ga odpravi ali pa izda napotnico za Ginekološko kliniko, če na primer opazi miome ali katero drugo nepravilnost, ki se jo v običajni ambulanti ne da odpraviti oziroma pozdraviti.

V kolikor ni res očitnih znakov, da je naravna zanositev nemogoča, je smiselno, da se par najprej poglobi v svoj življenjski slog in ženska v spoznavanje svojega cikla in plodnih dni ter si na tak način poveča možnost za naravno zanositev. Če to ne pomaga in si par otroka želi, pa mora razmisliti o opciji umetne oploditve.

Torej, ko osebni ginekolog izda napotnico za zdravljenje neplodnosti, si ženska izbere na kateri kliniki želi biti vodena. V Sloveniji so tri klinike, ki se v breme zavarovanja ukvarjajo s tem, in sicer v Ljubljani, Mariboru in Postojni. Načeloma si par izbere tisto, ki mu je najbližja glede na kraj bivanja, ni pa nujno oziroma v kolikor si tega želi, lahko kliniko tekom zdravljenja tudi zamenja.

Na izbrani kliniki se ženski določi ginekolog, ki vodi njen primer in pri katerem opravi prvi ginekološki pregled. Na njem zdravnik oceni, katere preiskave je še potrebno opraviti (hormonske preiskave, test na klamidijo), ali je potrebna operacija, za na primer odstranitev mioma, histeroskopija, če obstaja sum na prirojene ali pridobljene nepravilnosti maternice, transvaginalna hidrolaparoskopija in laparoskopija za ugotavljanje prehodnosti jajcevodov, prisotnost zarastlin in endometrioze. Pri laparoskopiji, ki je operativni in ne le diagnostični poseg se tudi odpravi morebitne nepravilnosti.

Tudi partner je deležen pregleda pri andrologu in opravi spermiogram, torej analizo semena. Po pridobljenih izvidih se oceni, kje je razlog za težave pri zanositvi. Če je možno se ga odstrani in par poskuša zanositi naravno. Če to ni možno oziroma do naravne zanositve ne pride, bo ginekolog na Ginekološki kliniki izdal predlog za umetno oploditev, ki ga mora nato konzilij še potrditi. S to potrditvijo in strinjanjem para za vključitev v umetno oploditev, se le-ta šele zares začne.

Najprej se zglasite na administrativnem sprejemu, kjer oba s partnerjem podpišeta potrebno dokumentacijo in prineseta negativni test na SPB, ženska pa še izvid brisa. Za vključitev v postopek je namreč pomembno, da sta zdrava. Na določen dan (odvisno od izbire načina oploditve in protokola) se nato zglasite na oddelku, kjer prejmete terapijo in navodila glede aplikacije ter datum prvega UZ.

Ginekolog, ki bo vodil vajin primer se bo glede na izvide odločil kakšen način umetne oploditve je za vaju najbolj primeren, izbira pa med znotrajtelesno in zunajtelesno oploditvijo. Če se odloči za znotrajtelesno oploditev, govorimo o IUI (intrauterina inseminacija), pri kateri se ob potrjeni ovulaciji s katetrom v maternično votlino prenese ustrezno koncentracijo opranih gibljivih semenčic. Opravi se jo lahko v naravnem ciklu ali spodbujanem ciklu s tabletami ali injekcijami gonadotropinov. V tem primeru se z UZ spremlja rast foliklov in ko so te dovolj veliki, pacientka prejme t.i. stop injekcijo, ki povzroči dokončno dozorevanje rasti foliklov in ovulacijo. V času ovulacije partner odda seme, ki se ga ustrezno obdela in nato prenese v maternično votlino. Tak način umetne oploditve je najmanj invaziven za žensko vendar v določenih primerih ne bi prinesel dobrega rezultata.

V tem primeru se ginekolog odloči za zunajtelesno oploditev, ki je lahko klasičen IVF ali ICSI. V obeh primerih ženska prejme hormonsko terapijo (tablete in/ali injekcije), ki si jih po navodilih aplicira v t.i. kratkem ali dolgem protokolu. Kratek protokol traja približno 9 dni, dolgi približno en mesec. Točno število dni se določi sproti glede na to, kako rastejo folikli. Namen teh terapij je, da v enem ciklu ženska pridobi več jajčnih celic, za razliko od naravnega, v katerem je to običajno le ena. Po enem tednu pride na prvi UZ, kjer se preveri, kako folikli znotraj katerega je jajčece, napredujejo, koliko jih je in kako veliki so. Glede na rast se hormonska terapija podaljšuje, folikle pa se vsak dan spremlja z UZ. Ko dosežejo primerno velikost, si ženska aplicira stop injekcijo, ki predstavlja zaključek stimulacije jajčnikov. To naredi 34 do 36 ur pred načrtovano punkcijo jajčnih celic. Na dan punkcije, partner odda sveže seme. Če se izvede klasičen IVF, se jajčnim celicam doda ustrezno število semenčic in celice pusti na gojišču do naslednjega dne ter se čaka, da bodo semenčice same oplodile jajčne celice. V kolikor je seme preslabe kvalitete, pa se uporabi ICSI metoda. V tem primeru gre za neposreden vnos semenčice v citoplazmo jajčne celice. V obeh primerih se nato počaka 3 do 5 dni in v kolikor se razvijejo dovolj kvalitetni zarodki, se enega prenese v maternico, ostale pa zamrzne.

Prenos zarodka je za večino žensk neboleč in hiter postopek, podoben ginekološkemu pregledu. 17. dan po prenosu se opravi krvni nosečniški test, če seveda že prej ne pride menstruacija. Če je zanositev uspešna, se nekaj tednov pozneje opravi potrditveni UZ, nato pa se nosečnica vodi kot vse ostale pri osebnem ginekologu.

Če zanositev ni bila uspešna, se cel postopek ponovi, se pa bo ginekolog v tem primeru skoraj zagotovo odločil za drugačno hormonsko stimulacijo oz. način oploditve. Na naslednji postopek je potrebno počakati vsaj 3 cikle menstruacije, oziroma v primeru prenosa v spontanem ciklu enega. Če se je v postopku razvilo več zarodkov, ki so bili uspešno zamrznjeni, bo ženska najprej poskusila z njimi. Zarodki se hranijo 5 let, z možnostjo podaljšanja za še 5.

Za večino žensk hormonska stimulacija telesno ni pretirano naporna in je obvladljiva, tako s stališča bolečin kot slabega/nihajočega razpoloženja. V tem času ni potrebe po bolniškem staležu, je pa marsikdaj smiselno prilagoditi izmensko delo, saj se hormonske terapije dajejo v večernem času, ob isti uri, po aplikaciji pa navadno paše počitek. Zavedati se je tudi treba, da vsak postopek zahteva kar precejšnjo mero organizacije, saj so obiski klinike zelo pogosti. Bolniški stalež pripada ženski od dneva punkcije do prenosa zarodka. V kolikor bi se ob terapiji telesno in psihično počutili res zelo slabo, lahko osebnega ginekologa zaprosite za še kakšen dodaten dan.

Umetna oploditev morda ni telesno zelo naporna, je pa psihično, če so odzivi slabi in je potrebno postopke opravljati vsakič od začetka. Če na tej poti potrebuješ podporo in pomoč in si želiš bolj celostne obravnave, sem ti na voljo za pogovor.