Moje zdravljenje neplodnosti, čeprav v resnici sploh ni šlo za zdravljenje v pravem pomenu besede, je bil čustveni vrtiljak in vrtinec strahov, optimizma, obupanosti, želja, dilem, ustvarjanje vseh mogočih scenarijev in še bi lahko naštevala. Bolj kot fizično (hormonska terapija se me niti ni toliko ‘dotaknila’) me je prizadelo čustveno in psihično. 

Kmalu bodo minila 3 leta od zadnjega postopka in mestoma se mi zdi, da kar pozabljam na vse kar se je zgodilo, hkrati pa iz okolice dobivam opomnike, zaradi katerih pozabe nikoli ne bo. 

Težko natančno opredelim, koliko časa je najin trud za otroka trajal, bi pa ocenila da okrog 5 ali celo 6 let. Na to, da naravna zanositev ne uspe predolgo časa, sem postala pozorna po (pre)dolgem času, verjetno zato, ker sva se z možem strinjala, da bova otroka imela po 30. letu in se nama ni nikamor mudilo. Vendar me je notranji občutek vseeno opozoril, da nekaj ni v redu, zato sem se obrnila na osebno ginekologinjo, ki me je takoj napotila na kliniko za zdravljenje neplodnosti. Po približno dveh letih (vmes sem imela še operacijo mioma, po kateri nisem smela zanositi pol leta, vstopili pa smo tudi v leto karanten in omejitev zaradi epidemije) sva dobila potrditev, da so najine možnosti za naravno zanositev izredno majhne in bo zato potrebna umetna oploditev.  

Sprva sem začutila veliko olajšanje, ker sem končno dobila odgovor na vprašanje, kaj je narobe. Nato pa se je začelo obdobje planiranj najinega življenja. V IVF sva namenoma vstopila nekaj mesecev pozneje kot bi lahko, ker sva se želela prej poročiti, nikakor pa nisem želela mešati dveh tako pomembnih dogodkov. Skoraj na svoj 36. rojstni dan sem tako začela s hormonsko stimulacijo v prvem postopku. Morda malce ironično, ampak moj najhujši spomin iz tega obdobja je strah, kako se bom lahko zbodla z injekcijo. Takrat sem bila zares hvaležna za svojega moža in njegovo brezpogojno pomoč.   

Naslednji dve leti bi najlažje opisala z izmenjujočimi vzponi in padci. Bila so obdobja, ko sem bila relativno v redu in dnevi, ko bi samo preležala, gledala televizijo in se jokala. Imela sem 5 postopkov ICSI, s slabim izkupičkom celic, v nobenem pa tudi nisem dobila zamrznjenčkov. Vsak postopek sem torej začela od začetka in kljub temu, da so si bili relativno podobni, sem jih doživljala na različne načine.  

Po eni strani mi je bilo vsakič lažje, ker sem poznala sosledje dogodkov, lokacijo ambulant na kliniki in obraze sester, navadila sem se tudi na slabe stvari povezane s postopki, po drugi strani pa sem v vsakem postopku doživela drugačno razočaranje, ki me je na nek način pahnilo na začetek. 

Soočala sem se z ljubosumjem na druge (bodoče) mamice, jezo, ker se nisem dovolj pripravila, hudo žalostjo, apatijo in pomanjkanjem energije,  najin odnos s partnerjem pa je bil mestoma tudi na veliki preizkušnji. Predvsem jezna sem bila, ker sem imela občutek, da nimam vpliva na razplet, zmanjkovalo mi je potrpežljivosti in sovražila sem čakanje.  

Sčasoma je sicer postalo lažje, morda tudi zato, ker sem se pomirila z mislijo, da mi/nama je lahko lepo tudi brez otroka. S tem sem se verjetno manj oklepala želje po materinstvu in na nek način manj osebno jemala neuspele poskuse. Težko je bilo loviti ravnotežje med tem, da je želja obstajala, da je bilo zaradi tega življenje podrejeno umetni oploditvi, hkrati pa sem želela biti pomirjena s tem, da otroka ne bo. Verjetno mi je bil ta izid le tolažba, globoko v sebi pa sem verjela, da nama bo uspelo. Mislim, da mi je bila pot do starševstva tako nekoliko lažja. 

Pri meni je res veljalo, da je za spremembo potreben čas. Ljubosumje in druženje z otroki svojih prijateljic je sčasoma postalo znosno. Lahko sem bila v družbi nosečk ali otrok, sem pa prilagodila čas, ki sem ga preživela z njimi in teme, o katerih smo se pogovarjali. Na skupnih druženjih sem se več družila z ljudmi brez otrok, z mamicami pa sem poskušala poiskati teme, ki niso bile vezane le na njihove otroke. Ko gledam za nazaj, sem na to zelo ponosna, saj mi je kljub vsemu uspelo na nek način živeti življenje, ki sem si ga želela. Razumljivo, da sem se na različne načine želela obvarovati pred bolečino, a sem si z izogibanjem določenim ženskam ali situacijam hkrati dajala signale, da materinstvo ni del mojega življenja. Po drugi strani pa sem si želela, da bi bilo. Ta dualnost je bila zelo konfuzna in je verjetno razumljiva le tisti, ki imajo podobne osebne izkušnje z neplodnostjo. 

V drugi postopek sem kar poletela, naredila sem vse, da sem z njim začela ob prvi priložnosti. Rezultat je bil porazen, posledično pa tudi jaz. Takrat sem se odločila, da si do naslednjega poskusa vzamem malo pavze (dodatnih nekaj mesecev) kar sem prakticirala tudi v vseh naslednjih. Zame je bila to nuja, saj sem se le na tak način lahko postavila na noge. 

Zelo mi je pomagala tudi struktura opravil tekom dneva. Malenkosti, kot je čisto stanovanje, skrb za celotno osebno higieno, nadaljevanje z aktivnostmi, urejen videz in podobno je za večino nekaj samoumevnega kar se naredi vsak dan brez posebnega razmišljanja. A v dnevih, ko v sebi občutiš samo praznino, vsa taka opravila zahtevajo bistveno večji angažma in ogromno truda. 

Z bližnjimi sem se trudila čim več govoriti o vsem dogajanju tekom postopkov, vendar sem hkrati dajala premalo vrednosti teži bremena, ki sem ga nosila. Zdelo se mi je, da se ves čas ponavljam in da tako ali tako ni nič drugače, zato mestoma tudi nisem videla smisla v tem, da bi govorila o tem, kako postopki tečejo.  

Ko gledam nazaj, bi določene stvari spremenila, vendar se hkrati večinoma ne obremenjujem s tem, da je bilo kot je bilo. Na srečo je bil 5. postopek uspešen in sem sedaj mamica krasnemu in navihanemu fantičku. 

Draga ženska, nosiš težko breme, ki je lahko vsaj malo lažje, če si dovoliš pomoči.