Zanositev po splavu

Splav je izguba otročka (čeprav se mu uradno v prvih tednih še ne reče tako) in se lahko zgodi iz različnih razlogov in na različni razvojni stopnji. Ne glede na to, ali je splav načrtovan ali ne, navadno pusti v nas vsaj nekaj vprašanj, notranjih dilem in mnogokrat tudi celo paleto čustev, ki jih je potrebno predelati.

Kljub temu, da je splav najpogostejši zaplet v zgodnji nosečnosti in torej zelo pogost pojav, to ne pomeni, da ga je lahko preboleti. Čas ponovnega poskusa zanositve po splavu je različen in odvisen od tega, koliko je bil star plod ter kako je splav potekal. V nekaterih primerih par lahko poskusi zanositi že takoj v naslednjem menstrualnem ciklu, kdaj pa je boljše počakati vsaj dva ali tri, da se maternična sluznica obnovi in telo pripravi na novo nosečnost. O tem, koliko časa je smiselno počakati, se je dobro pogovoriti z izbranim ginekologom.

Če je bil splav nenačrtovan, par pa si je tega otroka zelo želel, je lahko načrtovanje nove nosečnosti zelo stresno. Pojavi se lahko strah pred ponovnim splavom ter vprašanje, ali je kaj narobe, da se plod ni obdržal. Nekatere ženske lahko doživljajo stisko ob spolnosti, ker jih to spominja na potencialno grožnjo za ponovni splav. Če se izkaže, da ni pravzaprav nič narobe in ženska hitro naravno zanosi, je par mnogokrat bolj previden pri oznanitvi nosečnosti, saj ima občutek, da si bo prihranil nekaj žalovanja, če se splav spet ponovi.

Zaradi pretekle slabe izkušnje, lahko ženska postane veliko bolj pazljiva in pozorna na morebitne znake, da nekaj ni v redu. S tem ni seveda nič narobe, dokler je to ne začne ovirati pri vsakdanjem življenju. Nosečnost ni bolezen, zato, če ni indikacij za dodatno pazljivost, ni potrebno življenja obrniti na glavo. Ravno dodatni stres, ki si ga ženska povzroči s pretirano pazljivostjo in zaskrbljenostjo, lahko privede do ponovnega splava.

Ljudje, ki s splavom nimajo izkušenj, se marsikdaj ne znajo poistovetiti s to izkušnjo in v dobri veri delijo nasvete, ki pa žal velikokrat niso dobrodošli in ne pomagajo. Ženska, ki je doživela izgubo, rabi svoj čas za žalovanje pa tudi za fizično okrevanje. Morda bo potrebovala le ramo za objem ali uho za poslušanje ter nekoga, ki bo tam zanjo, brez nasvetov in vzbujanja občutka krivde.

V primeru ponavljajočih spontanih splavov, je vsekakor nujno raziskati vzrok zanje. Obstaja veliko vzrokov, zakaj se plod ne obdrži. Nekateri od najbolj pogostih razlogov so prirojene ali pridobljene nepravilnosti maternice (na primer maternična pregrada), hormonske nepravilnosti, bolezni ščitnice ali sladkorna bolezen, genetske ali kromosomske nepravilnosti, infekcije, izpostavljenost škodljivim dejavnikom iz okolja ter avtoimune zavrnitvene reakcije. Če se torej splavi ponavljajo, je smiselno opraviti vsaj eno od preiskav, in sicer bolj natančen vaginalni UZ, histeroskopijo, laparoskopijo, HSG (slikanje maternice in jajcevodov), hormonske, genetske in imunološke preiskave.

V določenih primerih, se par v primeru ponavljajočih splavov, napoti na oploditev z biomedicinsko pomočjo, je pa uspeh v tem primeru odvisen od razloga za ponavljajoče splave. Cilj umetne oploditve je, da se v enem ciklu pridobi več zarodkov, med katerimi se za prenos izbere enega od najboljših in s tem poveča možnost, da se plod obdrži do konca nosečnosti. Žal pa tudi tukaj ni garancije, da bo nosečnost uspela. Nekatere klinike za umetno oploditev sicer dajejo garancijo na uspeh in obljubljajo 100 % uspešno zanositev. Kljub temu, pa lahko pride do komplikacij tekom nosečnosti, ki se konča s splavom. Mnogokrat se zgodnjih smrti ploda žal ne da preprečiti s kakršnim koli drugačnim ravnanjem, saj gre za naravno selekcijo neustrezno razvitega ploda.

Pomembno je, da ženska slabe izkušnje ne ‘vleče’ naprej. Spomin na nerojenega otročka bo verjetno vedno ostal in vedno bo vsaj malce boleč, vendar je hkrati pomembno, da vas ta slaba izkušnja ne zaznamuje in omejuje, predvsem pa, da zanjo ne krivite sebe. Tudi, če ste se za splav odločile po svoji volji, če torej ni bil spontan, v tistem obdobju verjetno niste videle drugega izhoda. Najverjetneje bo zanositev po splavu, kasneje, ko boste na nosečnost pripravljene, še vedno možna.

Kaj lahko sama naredita, če se vama zgodi splav?

Pustita si čas in prostor za žalovanje. Komentarje, ki ti/vama ne služijo, v smislu to je zelo pogosto ali saj sta še mlada, preslišita ali povejta, da jih ne potrebujeta, ker rabita svoj čas. Ko začutiš, da lahko narediš korak naprej, naredi en korak, ne teči maratona k novi nosečnosti. Tvoja telo in um, naj si opomoreta, saj predstavljata bazo in temelj za naslednjo zdravo nosečnost. O svojih morebitnih stiskah govori z ljudmi, ki ti znajo pomagati, ne le z ljudmi, ki te imajo radi.

Žal se splava mnogokrat ne da preprečiti, zato stroga izolacija ali ležanje navadno nimata večjega smisla (razen, ko gre za rizično nosečnost in vam je svetovan strogi počitek). Ženska naj bo na začetku nosečnosti seveda bolj pazljiva pri denimo športih ali drugih aktivnostih, kjer obstaja večje tveganje za poškodbo in posledično splav, vendar to ne pomeni, da preneha živeti svoje običajno življenje. Držita se pravil zdravega življenja, ki tudi sicer veljajo za vse nas, na primer prenehanje kajenja, abstinenca od alkohola ali drog, zdrava prehrana, dodajanje vitaminov in mineralov po katerih je v nosečnosti večja potreba ter izogibanje stresu oz. učinkovito obvladovanje le-tega. Paziti je potrebno tudi na določene gibe, sploh če ženska opravlja fizično naporno delo.

Naravna zanositev je po splavu popolnoma realna možnost večine žensk. Predelaj žalost, jezo, razočaranje in vsa ostala neprijetna čustva, ki jih čutiš, potem pa naj ta otroček ima posebno mesto v tvojem srcu. Ni ga potrebno pozabiti, a imej v mislih, da je to del tvoje preteklosti, prihodnost pa je v tvojih rokah.