Temelji in načela nevrolingvističnega programiranja

Temelji in predpostavke nevrolingvističnega programiranja so nekatera splošno znana dejstva, ki jih je NLP sistematično opredelil in združil v posamezne skupine, da bi ljudje lažje razumeli njegovo bistvo.

NLP temelji na štirih stebrih in številnih predpostavkah, ki izhajajo iz različnih področij in del raznolikih avtorjev in ekspertov na svojem področju. Predpostavke lahko združimo v štiri večje skupine, in sicer predpostavke o mentalnih procesih (1), o vedenju in odzivanju (2), o komunikaciji (3) ter predpostavke o učenju, možnostih izbire in spremembah (4).

4 stebri nevrolingvističnega programiranja

T.i. stebre bi lahko imenovali tudi temeljni koraki, ki jim znotraj NLPja želimo slediti pri svojem osebnem napredku in na poti do odličnosti. To so: (1) pravilno oblikovanje cilja, ki ga želimo doseči, (2) čutna ostrina oziroma intuicija, (3) fleksibilnost pri doseganju cilja ter (4) dober stik z drugimi in samim seboj. Pravilno postavljanje ciljev in osredotočenost na ciljni okvir pomeni, da je cilj jasno definiran po določenih kriterijih in nas spodbuja k napredku, ne da nanj gledamo kot na problem, ki ga je potrebno čimprej odpraviti. V NLP se fokusiramo na iskanje rešitev, ne na osredotočenost na neželeno stanje, kar bi fokusiranje na problem spodbujalo. Fleksibilnost je potrebna predvsem takrat, ko nekaj kar delamo ne prinaša dobrih rezultatov. Ko odkrijemo, kaj jih prinaša, pa je potrebno tega uporabljati čim več. Čutna ostrina nam pomaga zaznavati, ali se zadanemu cilju bližamo ali oddaljujemo, dober stik pa je pogoj za uspešno komunikacijo.

1. Predpostavke o mentalnih procesih

Rek ‘Zemljevid ni ozemlje nakazuje na to, da obstaja razlika med resničnim svetom in našo realnostjo, torej svetom, kot ga vidimo in interpretiramo. Tudi človek je mnogo več kot le podoba na njegovi fotografiji. Ljudje se bodo vedno odzivali iz svojega zemljevida, torej bodo izhajali iz ‘slik’, ki jih poznajo in iz lastnih izkušenj, ki so jih doživeli, kar pa nikakor ne pomeni, da ne obstaja mnogo več, le v določenem trenutku ali obdobju ne morejo videti širše slike. Zemljevid, ki kaže največ poti, bo najbolj uspešen. Pomen določene besede ali dogodka je vedno odvisen od širšega konteksta in bi bil morda v drugačnem kontekstu drugačen. Ker vsak posameznik deluje iz svojega lastnega zemljevida, zemljevid pa nikoli ni celo ozemlje, lahko sklepamo, da vsak prejema in interpretira informacije na svoj omejen način. Vsak ima torej lahko svoj pogled na svet, zato je potrebno to raznolikost spoštovati, ker v bistvu nihče nima prav ali narobe.

2. Predpostavke o vedenju in odzivanju

Anksiom, ki izhaja iz del družinske terapevtke Virginie Satir, je, da se za vsakim vedenjem skriva vsaj en pozitiven namen, oseba pa dela najbolje, kar v tistem momentu zmore in zna. Četudi ima oseba dober namen, so lahko načini, kako nekaj počne, nesprejemljivi zanjo in/ali za okolico, zato je potrebno poiskati nove načine delovanja, pri čemer pa ne smemo zanemariti sekundarnega dobička, ki ga imamo od izbire določenega vedenja. Če na primer mož vsak dan po službi spije nekaj piv, se rahlo opije in s tem sprosti prevelik stres, ki se je nabral v službi, bo domov prišel boljše volje in sproščen in slabe volje ne bo stresal na ženo. Pretirano pitje alkohola sicer ni dobro za njegovo zdravje ali morda družinski proračun, bo pa pomagalo, da bo med zakoncema manj napetosti zaradi moževega stresnega dela. Tak moški ima dober namen (domov priti boljše volje) pa vendar uporabljena strategija obvladovanja stresa (pitje alkohola), ni ekološka, zato jo je potrebno zamenjati. V tem primeru torej najti drug način sproščanja, ki bo tudi omogočil, da mož domov pride boljše volje.

Druga predpostavka o vedenju in odzivanju se navezuje na posnemanje vedenja nekoga, ki je odličen na določenem področju. Če je oseba vedno znova uspešna pri svojem delu, pomeni, da uporablja strategije, ki delujejo. Strategije, ki jih uporablja pa lahko analiziramo, zapišemo, preučimo, jih torej modeliramo, se jih naučimo in začnemo uporabljati. Na tak način zamenjamo tiste svoje strategije, ki dajejo povprečne ali celo slabe rezultate z onimi, ki dajejo odlične.

3. Predpostavke o komunikaciji

Ne-komunikacija ni mogoča, saj s tem, ko z nekom ne želimo govoriti, že neverbalno pošiljamo neko sporočilo. Upiranje komunikaciji z določeno osebo nakazuje pravzaprav pomanjkanje dobrega stika s sogovornikom, zato obstajajo različna navodila, kako stik vzpostaviti in ga ohranjati. Način, kako komuniciramo vpliva na zaznavanje in odziv, ki ga dobimo z druge strani. Prejemnik sporočila se bo v komunikaciji odzval tako, kot jo on sam zaznava. Če na primer začuti verbalni napad, se bo odzval z obrambo. Odziv, ki ga dobimo v komunikaciji, pa daje priložnost, da svojo komunikacijo prilagajamo toliko časa, dokler ne dosežemo namena. Potrebna je torej fleksibilnost, saj nam le-ta daje največ možnosti za uspeh in posledično največji vpliv. Če ne dosežemo tistega kar želimo, to ni napaka ampak le povratno sporočilo, da moramo svoj način komuniciranja spremeniti. Dlje kot ga spreminjamo in bolj kot smo pri tem fleksibilni, večja možnost obstaja za uspeh.

4. Predpostavke o učenju, možnostih izbire in spremembah

S prevzemanjem odgovornosti za svoje življenje lahko v veliki meri ‘upravljamo’ s svojimi možgani in kontroliramo rezultate. Osebna prepričanja so namreč stvar izbire. Omejujoča bodo zavirala napredek, medtem ko bodo pozitivna dajala možnosti osebnega razvoja in omogočala razvijanje vseh naših sposobnosti do odličnosti.

Vsak posameznik ima namreč v sebi vse notranje vire, ki jih potrebuje za doseganje sprememb na boljše. Kaj je najboljše pa je odvisno od postavljenega cilja, ki velja za tega posameznika, ne za vse ljudi na sploh. Miselne procese lahko ozavestimo in izboljšujemo. Če prepoznamo, kako smo določen uspeh že dosegli, kakšne vire smo imeli takrat, ko nam je nekaj uspelo izvrstno narediti, katero strategijo smo uporabili, kako smo se počutili in podobno, lahko te iste elemente apliciramo na situacijo, kjer želimo ponovno doseči spremembo. Naši lastni uspehi so lahko odlična podlaga za vsa nadaljnja.

Možnost za doseganje zadanega cilja poveča tudi dobra komunikacija s sogovornikom pa tudi s samimi seboj, saj se z njo širi krog strategij, metod, delovanja, odločanja in podobno. Večjo izbiro kot imamo, več je možnosti, da dosežemo kar želimo. Več poti kot vodi do iste destinacije, večja je možnost, da tja pridemo, tudi če se najhitrejša ali najbolj udobna pot nenadoma zapre.

Vse zgoraj naštete predpostavke so predstavljale izhodišče za oblikovanje nevrolingvističnega programiranja, saj so temelj za tehnike in modele, s katerimi nas NLP uči, kako postati najboljša verzija sebe. Glede na področje, na katerem se soočamo z izzivi, izberemo določeno tehniko, ki jo je potrebno nekaj časa piliti in po potrebi dopolnjevati s coachingom, zato da odkrijemo kaj je pravi izziv in si glede na to ustrezno postaviti cilj.

Začnite pot do boljšega počutja tukaj in se dogovorite za brezplačni posvet še danes!

Sorodne vsebine:

Zgodovina in razvoj NLP

Zgodovina in razvoj NLP Ste že slišali za nevrolingvistično programiranje in ste v dvomu, ali gre za resen pristop ali zgolj za trenutni modni hit?

Preberi več »

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *