V Sloveniji je bil leta 2000 sprejet Zakon o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo (ZZNPOB), ki ureja zdravstvene ukrepe, s katerimi se ženski in moškemu (paru) pomaga do rojstva otroka, če je potrjeno, da zaradi zdravstvenih razlogov do naravnega spočetja ne more priti.

Jeseni 2024 je Ustavno sodišče po 4 letih razsodilo, da so posamezni členi ZZNPOB v neskladju z Ustavo, ker kršijo pravice žensk, ki živijo v istospolni vezi ter samskih žensk in naložilo Državnemu zboru, da neskladja odpravi v roku enega leta.

Marca leta 2025 je bil zato podan predlog novele tega zakona, ki bi neskladja in diskriminacijo odpravil, vzporedno s predlagano novelo pa so se odprla številna (moralna) vprašanja nasprotnikov predlagane novele.

Trenutni zakon kot pomoč heteroseksualnim parom predvideva ugotavljanje vzrokov neplodnosti in zmanjšane plodnosti, odpravljanje teh vzrokov ter različne možnosti oploditve z biomedicinsko pomočjo (OBMP), če paru kljub vsemu ne uspe zanositi naravno. Zajet je tudi odvzem in hranjenje spolnih celic, če ženski ali moškemu grozi, da bo postal/a neploden/na in zato takrat, ko bi si otroka želel/a, le-tega ne bi mogel/la dobiti. OBMP se lahko izvede tudi pri paru, ki bi sicer lahko zanosil po naravni poti, a obstaja velika verjetnost, da bi se na otroka prenesla huda dedna bolezen. Starostna omejitev za vključitev ženske v OBMP je bila leta 2021 odpravljena, vendar se je v praksi izkazalo, da se žensk po 43. letu skoraj ne vključuje večkrat v postopek, ker so možnosti za uspeh zaradi visoke starosti premajhne oziroma skoraj ničelne.

Trenutno v Sloveniji ni dovoljeno nadomestno materinstvo in darovan zarodek, torej hkrati darovani obe spolni celici. Ni dovoljeno tudi prejemanje kakršnega koli plačila za darovanje spolnih celic, darovalke in darovalci so upravičeni le do povračila določenih stroškov, ki jih imajo z darovanjem. To je verjetno eden glavnih razlogov, da pri nas zelo primanjkuje donatorjev in se zato večina parov, ki darovano celico potrebuje, obrne na klinike v tujini.

Predlogi novele zakona se nanašajo na širjenje pravice do OBMP, in sicer na samske ženske ter ženske v istospolnih zvezah, ki jim tudi mora biti omogočena ustavna pravica do svobodnega odločanja o rojstvu otrok, ne širi pa te pravice na samske moške in moške v istospolnih vezah ter ohranja prepoved nadomestnega materinstva.

Zadeva je na prvi pogled dokaj enostavna, hkrati pa odpira številna vprašanja. Trenutni zakon predvideva OBMP v primeru, ko zanjo obstajajo zdravstveni razlogi, ki se jih ne da rešiti na drugačen način. Ženske v istospolnih vezah in samske ženske pa kot glavni razlog za OBMP večinoma verjetno ne bi imele zdravstvene ovire ampak odsotnost moške spolne celice. Ustavno sodišče pravi, da se od njih ne sme pričakovati, da bodo zgolj v namen zanositve poiskale partnerja in osnovale vezo ter na tak način poskušale naravno zanositi oziroma se v primeru zdravstvenih težav vključile v OBMP. To bi bila namreč kršitev njihovega dostojanstva in zasebnosti. Zato so enako upravičene do OBMP kot neplodni heteroseksualni pari. Predvideno je, da bi te ženske pri svojem ginekologu podale zahtevo za umetno oploditev, ki bi se nato izvedla po enakem postopku kot pri heteroseksualnih parih, vendar z darovano moško spolno celico. Se bo način vključitve v OBMP spremenil tudi za heteroseksualne pare? V praksi namreč veliko žensk poroča, da njihovi ginekologi neradi napišejo napotnico za obravnavo neplodnosti in spodbujajo par naj poskuša zanositi naravno, čeprav to traja že (pre)dolgo časa in si par želi podrobnejših pregledov. Ena skupina upravičenk bi bila torej lahko vključena v OBMP na podlagi lastnega zahtevka, druga pa šele po odobritvi svojega ginekologa.

Kot rečeno, trenutni predlog novele zakona zajema le ženske istospolne pare in samske ženske, ne pa moških. Če (in verjetno slej kot prej bi) bi tudi istospolni ali samski moški želeli postati starši, bi bilo potrebno ukiniti prepoved nadomestnega materinstva. Neploden samski moški ali ženska bi torej potrebovala tako darovan zarodek kot (vsaj moški) tudi nadomestno mater.

Če bi zakon po novem omogočal vse pravice tudi samskim in istospolnim parom (obeh spolov), bi bilo smiselno urediti področje darovanja spolnih celic, saj bi se potrebe po njih še dvignile.

Razlog za nasprotovanje predlagani noveli je še, da se z njo odvzame otroku pravica do očeta. V današnji družbi iz različnih razlogov sicer že obstaja veliko enostarševskih družin brez očeta, ki verjetno funkcionirajo mnogo boljše kot če bi bil oče prisoten. Kako bo prisotnost dveh mater namesto mame in očeta vplivala na razvoj otroka pa bomo videli, ko bodo ti otroci odrasli.

Kako torej ugoditi zahtevi po odpravi diskriminacije, če z odpravo ene izpostavimo drugo? Menim, da moramo to vprašanje nujno imeti pred očmi, saj bi bila odprava nove diskriminacije možna le z zelo velikimi posegi in spremembami v trenutno zakonodajno ureditev. Katere predlagane rešitve bodo na koncu sprejete pa bomo videli v kratkem.