IVF postopek

V Sloveniji se z OBMP do otroka pomaga heteroseksualnim parom, z novelo ZZNOPB-A pa od decembra 2025 tudi samskim ženskam in ženskam v istospolnih vezah. V prvem primeru je to pomoč, ko ima par zdravstvene težave, zaradi katerih ženska ne zanosi, v drugem in tretjem pa omogočanje zanositve in iskanje donatorja semenčic. Zgornja starostna meja žensk 43 let je bila razveljavljena. V praksi se sicer večini žensk, starejših od teh let, postopek še vedno zavrne – vsaj njihovo ponavljanje – saj je verjetnost za uspeh izredno majhna.

V breme zavarovalnice se IVF postopek lahko opravi 6x za prvega otroka in še 4x za nadaljnjega. Kot izkoriščen IVF postopek se šteje opravljena punkcija jajčnih celic. Če se v istem postopku pridobi nadštevilčne zarodke, se jih zamrzne; najprej je potrebno porabiti te, nato se nadaljuje z novim postopkom. Prenašanje zarodkov ali spolnih celic med klinikami v Sloveniji ali v tujino ni dovoljeno. Par torej sme zamenjati kliniko po svoji lastni želji, vendar šele po tem, ko so bili preneseni vsi zamrznjeni zarodki iz istega postopka.

Kdaj je čas za obisk osebnega ginekologa?
Splošno pravilo pravi, da je smiselno poiskati pomoč po enem letu nezaščitenih spolnih odnosov (oziroma po 6 mesecih, če je ženska starejša od 35 let). Smiselno je sicer tudi, da se ženska poglobi in spozna svoj menstrualni cikel ter da oba s partnerjem poskrbita za zdrav življenjski slog. Za nekatere pare je to dovolj in zanositev kljub začetnim težavam uspe naravno. Če tudi to v nekaj mesecih ne prinese želenega rezultata ali prihaja do ponavljajočih se (2 in več) splavov ali izvenmaterničnih nosečnosti, je nujen pregled pri osebnem ginekologu. Ta opravi osnovne hormonske in ultrazvočne preiskave. Morda že on odkrije vzrok in ga odpravi; če ga ne, izda napotnico za zdravljenje neplodnosti. Moški za napotnico zaprosi pri osebnem zdravniku, potrebuje pa jo za pregled spermiograma.

Če se za OBMP odloči samska ženska ali ženska v istospolni vezi, se ravno tako zglasi pri osebnem ginekologu, ki izda napotnico za zdravljenje neplodnosti.

Prvi koraki in diagnostika
Zdravljenje neplodnosti se izvede na eni izmed treh specializiranih klinik: v Ljubljani, v Mariboru ali v Postojni. Par se po lastni presoji odloči za kliniko, kjer bo opravil IVF postopek, lahko pa jo tekom zdravljenja zamenja. Lahko se odloči tudi za tujo kliniko, vendar je do povračila stroškov zdravljenja upravičen le v določenih primerih. Glede na to, da je v Sloveniji čakalna doba za darovano spolno (moško) celico precej dolga (nekaj let), je pričakovati, da bodo samske ženske in ženske v istospolnih vezah takoj usmerjene na tujo kliniko.

Na izbrani kliniki se ženski določi ginekolog, ki vodi njen primer in pri katerem opravi prvi ginekološki pregled. Na njem zdravnik oceni, katere preiskave je še potrebno opraviti, ali je potrebna operacija (za na primer odstranitev mioma), histeroskopija (če obstaja sum na prirojene ali pridobljene nepravilnosti maternice), transvaginalna hidrolaparoskopija in laparoskopija za ugotavljanje prehodnosti jajcevodov, prisotnosti zarastlin in endometrioze. Pri laparoskopiji, ki je operativni in ne le diagnostični poseg, se tudi odpravi morebitne nepravilnosti.

Tudi partner je deležen pregleda pri andrologu in opravi spermiogram, torej analizo semena. Po pridobljenih izvidih se oceni, kje je razlog za težave pri zanositvi. Če je možno, se ga odstrani in par poskuša zanositi naravno. Če to ni mogoče oziroma do naravne zanositve ne pride, bo ginekolog na ginekološki kliniki izdal predlog za umetno oploditev, s katero se mora (ni pa obvezan) par strinjati.

Par nato opravi test na spolno prenosljive bolezni, ženska pa tudi bris materničnega vratu. Najprej se par zglasi na administrativni sprejem, kjer podpišeta potrebno dokumentacijo in prineseta potrebne izvide. Za vključitev v IVF postopek je pomembno, da sta oba zdrava. Na določen dan (odvisno od izbire načina oploditve in protokola) se nato ženska zglasi na oddelku, kjer prejme terapijo in navodila glede aplikacije ter datum prvega UZ.

IVF postopek
Ginekolog se bo glede na izvide odločil, kakšen način umetne oploditve je za par najbolj primeren. Izbira med znotrajtelesno in zunajtelesno oploditvijo.

• Znotrajtelesna oploditev ali IUI (intrauterina inseminacija) je oploditev, pri kateri se ob potrjeni ovulaciji s katetrom v maternično votlino prenese ustrezno koncentracijo opranih gibljivih semenčic. Opravi se jo lahko v naravnem ciklu ali spodbujanem ciklu s tabletami ali injekcijami gonadotropinov. V tem primeru se z UZ spremlja rast foliklov, in ko so le-ti dovolj veliki, pacientka prejme t.i. stop injekcijo, ki povzroči dokončno dozorevanje foliklov in ovulacijo. V času ovulacije partner odda seme, ki se ga ustrezno obdela in nato prenese v maternično votlino. Tak način umetne oploditve je najmanj invaziven za žensko, vendar v določenih primerih ne prinese dobrega rezultata.
• Zunajtelesna oploditev (IVF ali ICSI): če IUI ni ustrezna metoda, se ginekolog odloči za zunajtelesno oploditev. V obeh primerih ženska prejme hormonsko terapijo, ki si jo po navodilih aplicira v t.i. kratkem ali dolgem protokolu. Kratek protokol traja približno 10 dni, dolgi približno en mesec. Namen teh terapij je, da v enem ciklu ženska pridobi več jajčnih celic. Po enem tednu pride na prvi UZ, kjer se preveri napredek foliklov. Ko dosežejo primerno velikost, si ženska aplicira stop injekcijo (34 do 36 ur pred načrtovano punkcijo). Na dan punkcije partner odda sveže seme. Pri klasičnem IVF se jajčnim celicam doda semenčice, pri metodi ICSI pa se semenčico neposredno vnese v jajčno celico. Po 3 do 5 dneh se en dovolj kakovosten zarodek prenese v maternico, ostale pa zamrzne.

Prenos zarodka je za večino žensk neboleč in hiter postopek. 15. dan po prenosu se opravi krvni nosečniški test, če seveda že prej ne pride menstruacija. Če je zanositev uspešna, se nekaj tednov pozneje opravi potrditveni UZ.

Če zanositev ni bila uspešna, se cel IVF postopek ponovi, običajno z drugačno stimulacijo. Na naslednji postopek je potrebno počakati vsaj 3 cikle, v primeru prenosa zamrznjenega zarodka pa enega. Zarodki se hranijo 5 let z možnostjo podaljšanja za še 5 let.

Za večino žensk hormonska stimulacija telesno ni pretirano naporna, je pa marsikdaj smiselno prilagoditi delo, saj se terapije dajejo ob isti uri, po aplikaciji pa navadno prija počitek. Največji izziv pogosto ni telesni napor, temveč psihična obremenitev. Tistih 15 dni do krvnega testa je čas, ko se prepletajo upanje, strah in negotovost.

Če je IVF postopek zate naporen in potrebuješ oporo, sem ti na voljo za pogovor.