Pot do zanositve je lahko izjemno občutljivo in čustveno intenzivno obdobje. Ko se trudita postati starša in stvari ne gredo po načrtih, vaju lahko začnejo preplavljati misli, ki vama ne pomagajo – nasprotno, še dodatno vaju bremenijo, ustvarjajo občutek krivde, nemoči ali celo obupa. 

V nadaljevanju ti predstavljam tri pogoste misli, ki se pojavljajo v tem obdobju in ti ne služijo – ter predloge, kako jih lahko preoblikuješ v bolj sočutne, spodbudne in podporne. 

1. misel:“Ko bi vsaj začela prej delati na otroku. Ko bi vsaj začela prej resneje raziskovati, zakaj ne uspem zanositi. Ko bi vsaj prej spremenila svoje navade, bolj skrbela zase in bolj zdravo živela.” 

To so misli, ki te vračajo v preteklost – v obdobje, ko si ‘morda’ sprejela drugačne odločitve, imela drugačne prioritete ali preprosto še nisi bila pripravljena na materinstvo. Morda si se posvečala študiju, karieri, iskanju primernega partnerja, zdravju, potovanju, reševala stanovanjski in finančni problem ali pa si preprosto potrebovala več časa, da začutiš, da si pripravljena na otroka. Imela si svoj razlog. 

Zakaj ti ta misel ne koristi? 

Ker je preteklost nekaj, na kar zdaj nimaš več vpliva. Občutek krivde, ki ga prinesejo takšne misli, ne spreminja ničesar – razen tega, da se slabše počutiš v sedanjosti. Časovnega stroja še ne poznamo, zato te nič ne bo vrnilo v preteklost. Pa tudi če bi se lahko vrnila, veš točno na katero točko življenja bi se morala vrniti, da bi lahko ‘pravilno’ spremenila svoje odločitve? 

Preoblikuj jo v: 

“Takrat sem delala tako, kot sem takrat mislila, da je najbolje – z informacijami, zrelostjo in okoliščinami, ki sem jih imela. Zdaj vem in znam boljše.” 

To ni izgovor, temveč priložnost za sočutje do same sebe. Nihče nima kristalne krogle. Vsak od nas deluje v danem trenutku, kot najbolje zna. 

2. misel:“Zakaj ravno jaz? Zakaj je meni tako težko zanositi? Zakaj moram ravno jaz imeti vse te težave, ona druga, ki je ‘slabša mama’ pa je zdaj že 3. naravno noseča?” 

To je ena najpogostejših in najtežjih misli, na katero skoraj nikoli ne dobiš res dobrega ali pravega odgovora. V ozadju je občutek krivice, nemoči in vprašanje, zakaj življenje ne sledi naravnemu toku, kot pri ‘vseh drugih’. Ko se pojavi ta misel, se lahko počutiš, kot da je svet in vsi na njem proti tebi – da ti nekaj manjka, da te nekaj kaznuje ali da nisi dovolj ‘dobra’ za to, da postaneš mama. 

Zakaj ti ta misel ne koristi? 

Ker ti jemlje moč. Ker zbuja občutek, da si žrtev in ustvarja občutek izolacije. 

Preoblikuj jo v: 

“Res je težko vse, kar se mi dogaja. In ne želim, da je tako. A bom vseeno vztrajala, iskala rešitve in se po najboljših močeh potrudila.” 

Dovoli si priznati bolečino – vendar ne izgubi svoje notranje moči. Vztrajnost in nežnost do sebe lahko gresta z roko v roki. 

3. misel:“Kaj pa če tudi tokrat ne bo uspelo? Kaj pa če nikoli ne bom mama? Kaj pa če me partner zapusti, ker zaradi mene ne bo oče? Kaj pa če naredim ‘vse’ in tudi to ne bo dovolj?” 

Misel, ki jo pogosto spremlja tiha panika. V glavi začneš sestavljati vse možne (najbolj negativne in črne) scenarije. Kaj če kljub vsem poskusom ne bo uspelo? Kaj če partner izgubi potrpljenje? Kaj če bo moje telo vedno reklo ‘ne’? 

Zakaj ti ta misel ne koristi? 

Ker ustvarja izjemno tesnobo. Fokusira te na prihodnost, ki si jo lahko le predstavljaš, ne moreš pa nadzorovati vseh dejavnikov, ki bodo vplivali nanjo. Če tvoja predstava temelji na najslabših možnih razpletih, te bo že v sedanjosti grabila panika pa se to sploh še ne dogaja.  

Preoblikuj jo v: 

“Strah me je, kaj se bo zgodilo – in tudi to je v redu. Kaj pa, če mi v naslednjem poskusu uspe? Je lahko moja prihodnost lepa in taka kot si jo želim?” 

Pomembno je, da si priznaš strah, a mu ne daš glavne besede. Upanje in uspeh sta prav tako realna kot skrb, le mnogo prijetnejša za razmišljati o njej. In bolj kot ohranjaš ravnotežje med uspehom in realno skrbjo, bolj čustveno stabilno bo tvoja pot do starševstva. 

Pretirano razmišljanje, obžalovanje preteklosti in nenehno ukvarjanje z vsemi mogočimi negativnimi izidi ti najverjetneje ne bodo koristili. Ravno obratno – lahko te zadržujejo v začaranem krogu občutkov nemoči in ti jemljejo prostor za trenutke miru, veselja in povezanosti, ki jih kljub vsemu še vedno lahko doživljaš. 

Tvoj um bo vedno iskal odgovore, razlage, rešitve – včasih tudi tam, kjer jih ni. 

A ti se lahko naučiš, da ni vsaka misel resnica. In da imaš moč, da jo preoblikuješ – v nekaj, kar ti bo pomagalo dihati lažje in stopati naprej z več zaupanja vase.