Če si v svojih 30-ih, si verjetno že večkrat pomislila, da se ti mudi postati mama. Okolica ti ta
občutek še dodatno potrjuje – prijateljice, družina, sodelavke in znanke ena za drugo (brez
večjih težav) zanosijo, na družinskih kosilih in praznovanjih pa se znova in znova pojavljajo
ista vprašanja:

Kaj pa vidva čakata?
Kdaj bom postala babica?
Poznana zgodba?

Zunanji pritiski se počasi, a vztrajno preselijo v tvoj notranji svet. In ko se en IVF postopek
ne izide, se zdi logično, skoraj nujno, da čim hitreje skočiš v naslednjega. Kot da bo hitrost
povečala možnosti. Kot da si nimaš pravice vzeti premora.

Ampak … ustavi konje in zadihaj.

Pavze med postopki IVF niso znak obupa ali predaje. Ravno nasprotno. Če le nisi prisiljena v
hitenje zaradi zdravstvenih ali drugih objektivnih razlogov, so lahko izjemno dragocene.

Niso izguba časa, ampak prilika za umiritev. IVF postopki nikakor niso le medicinski proces.
So čustveni maraton. Vsak neuspeh pusti sled – v telesu, mislih in srcu. Če greš iz enega
postopka naravnost v drugega, si pogosto sploh ne daš možnosti, da bi predelala razočaranje,
žalost, jezo ali strah. Krajša ali daljša pavza ti omogoči, da se čustveno umiriš, zadihaš brez
stalnega občutka ‘moram naprej’, svojo situacijo pogledaš bolj objektivno in z manj
notranjega pritiska.

Veliko žensk (tudi sama sem med njimi) poroča, da so bile prav te pavze tiste, ki so jim dale
nov notranji mir in jasnost za nadaljevanje poti, ker med temi pavzami spet postaneš ti – ne
samo ‘ženska v postopku’.

Ko si v IVF-u, se tvoje življenje hitro začne vrteti okoli ciklov, hormonov, datumov, preiskav
in čakanja. Tvoja identiteta se nehote zoži na eno samo vlogo – na žensko, ki si želi zanositi.

Pavza pa ti omogoči, da:
– se ponovno povežeš s sabo kot osebo,
– vzpostaviš ali okrepiš bolj zdrave navade (spanje, gibanje, prehrana),
– po želji izgubiš nekaj kilogramov ali okrepiš telo,
– najdeš stvari, ki te polnijo – ne glede na IVF.

Ne pozabi: ti nosiš večji del bremena tega procesa. Tvoje telo, tvoja psiha, tvoja čustva. In če
ti uspe, te ne čaka ciljna črta – čaka te nosečnost, porod in poporodno obdobje. Pomembno je,
kako vstopiš v nosečnost in nato v materinstvo. Zato poskrbi zase, ker si tega vredna. Ne
samo kot bodoča mama, ampak kot ženska.

Ni vseeno, kako izčrpana si, koliko stresa nosiš s seboj in v kakšnem odnosu si sama s sabo.
Vse dobro, kar narediš zase zdaj – več miru, več sočutja do sebe, več skrbi za telo in duševno
zdravje – ti bo ostalo, ne glede na to, kako se bo pot odvila. To ni izgubljen trud ampak je
naložba vase.

Za konec
Pavza med IVF postopki ni korak nazaj. Je zavesten korak k sebi. Če imaš možnost, si dovoli
vzeti več kot minimalno predpisan čas. Mesec. Dva. Morda leto. Ne zato, ker bi obupala –
ampak zato, ker želiš naprej iti bolj prizemljena, močnejša in bolj povezana s sabo.

Tvoja pot je tvoja. Na veliko stvari tekom IVF ne boš imela vpliva, kar je mnogo ženskam
težko sprejeti. Zato prevzemi nadzor tam, kjer je to mogoče in smiselno in tempo IVF-a,
kolikor je le mogoče, izberi sama.

Če se ne znaš ustaviti sama, ker čutiš prevelik pritisk in dolžnost, da vse storiš (pre)hitro,
vabljena na POSVET z mano.