Endometrij je sluznica maternice, endometrioza pa pojav tkiv z značilnostjo endometrija zunaj maternične votline. Tudi to tkivo je podvrženo hormonskim spremembam, se zadebeli, zakrvavi in odlušči, vendar ker nima izhoda, se ne more samo odstraniti. Posledično nastajajo zarastline, ciste, lezije, izrastki in vnetja, ki povzročajo hude bolečine. Endometrioza je hormonsko odvisna bolezen, vnetna in kronična, prizadene pa okrog 10 do 15 % žensk v pretežno rodnem obdobju (sicer lahko tudi mlajše in starejše in zelo redko celo moške), morda tudi več, ker je težko diagnosticirana. Žarišča se pojavljajo na različnih mestih, najpogosteje so prizadeti organi v mali medenici, predvsem jajčniki, maternične vezi, prostor med maternico in črevesjem ter jajcevodi. Razširjena bolezen pa prizadene tudi sosednje organe, kot so črevo, mehur in sečevod. Izjemoma se pojavi tudi zunaj male medenice, na slepiču, ledvicah in trebušni preponi, redko pa tudi na pljučih, možganih, v popku in brazgotinah po ginekoloških operacijah. 

Natančnega vzroka za njen nastanek še niso odkrili, obstajajo pa različne teorije o tem. Trenutno je zdravniki še ne znajo pozdraviti ampak le kirurško odstranjujejo njene posledice (z laproskopijo in laparotomijo), endometriome iz jajčnikov se lahko izlušči, vsebino ciste se lahko posrka, če gre za endometriozo črevesja ali sečevoda pa se tudi izreže del prizadetega črevesja oziroma mehurja/sečevoda. Na različne načine se torej teži k temu, da se endometriozna žarišča vračajo v čim manjšem številu in s tem povzročajo čim manj težav. Skrajna rešitev, ki pa tudi ne zagotavlja 100 % preprečitve ponavljanja endometrioze, je odstranitev maternice in jajčnikov. Poleg operativnih posegov se lahko predpiše še hormonska terapija ali protibolečinska sredstva. 

Kot rečeno, veliko težavo povzroča diagnosticiranje endometrioze, saj so simptomi značilni za več bolezni. Predvsem gre za hude bolečine, ki so lahko kronične ali pa zelo močne le med menstruacijo in/ali spolnimi odnosi ter druge simptome, ki se pojavljajo med menstruacijo ali ovulacijo. Ti drugi simptomi so vezani na lokacijo žarišč in so lahko: dolge menstruacije (daljše od 7 dni), težave s prebavo in kri v blatu, boleče in /ali pogosto uriniranje ter kri v urinu, in celo bolečina v ramenih, ciklični kašelj in izkašljevanje krvi, slabost in bruhanje ter kronična utrujenost. 

Endometrioza se odkrije pri 30 do 40 % žensk, ki ne morejo zanositi. Razlog je lahko nastanek mehanske ovire, ki preprečuje srečanje jajčne celice in semenčice. Če gre za blažje oblike endometrioze pa se o razlogu za neplodnost zaenkrat še predvideva. Ženske z endometriozo imajo namreč spremenjene koncentracije raznih faktorjev, citokinov in proteaz v primerjavi z zdravimi ženskami. Ti faktorji in encimi pa imajo učinke na spermije, jajčne celice, zarodke ter na receptivnost endometrija, ki če je slabša, ne omogoča ugnezditev zarodka. Diagnosticiranje bolezni še najhitreje poteka ravno v primeru, ko ženska ne more zanositi, sicer pa se opravlja (odvisno od simptomov) preko natančnega kliničnega pregleda, vaginalnega in/ali endorektalnega ultrazvoka, magnetne resonance, krvnih testov in najbolj zanesljivo z laparoskopijo. 

Endometrioza na različne načine vpliva na plodnost ženske. Lahko se kot posledica pojavijo vnetni procesi, neugodne hormonske spremembe ali ciste na jajčnikih, kar vse lahko vpliva na rezervo in kakovost jajčnih celic. Lahko pride do zabrazgotinjenega tkiva, ki zmanjša ali celo onemogoči prehodnost jajcevodov ter zaradi tega ovira gibanje jajčeca iz jajčnikov ali prepreči združitev jajčne celice s semenčico ali pa prepreči ugnezditev. Če do oploditve vseeno pride, obstaja velika verjetnost za izvenmaternično nosečnost. Vsekakor ne pomeni, da ima vsaka ženska z endometriozo težave pri naravni zanositvi, obstaja pa možnost zaradi vseh naštetih posledic, ki jih endometrioza povzroča. 

Bolnicam z endometriozo, ki imajo težave pri zanositvi se lahko pomaga na različne načine. Ena možnost je laparoskopska operacija, vendar je zelo pomembno, da je le-ta dobro opravljena že v prvem poskusu, saj vsi nadaljnji dajejo slabše rezultate pri naravni zanositvi. Poleg tega se upošteva še nekatere druge dejavnike, kot je rezerva jajčec, starost ženske, ocena indeksa plodnosti pri endometriozi (EFI), opravi pa se tudi analiza partnerjevega semena. Če je kirurško zdravljenje neuspešno in ženska naravno ne zanosi, je možna oploditev z biomedicinsko pomočjo. Operacija sicer ni pogoj za uvrstitev na seznam za IVF za ženske z endometriozo, lahko imajo tudi blažjo obliko le-te. 

Če je ženska samska ali v vezi vendar ne dela na zanositvi in ji zaradi endometrioze grozi zgodnja odpoved jajčnikov, se lahko njena jajčeca zamrznejo za čas, ko si bo otroka želela pa bo endometrioza naredila že preveč škode, da bi ji to naravno uspelo. Predvsem se shranjevanje jajčnih celic svetuje mlajšim ženskam, sam postopek pa tudi ne zmanjšuje njene naravne zaloge jajčec. O tem, ali se bo žensko vključilo v postopek stimulacije in nato v hrambo celic, se posvetuje s svojim ginekologom na Ginekološki kliniki, ki nato tudi določi koliko časa po operaciji se lahko opravi stimulacija, kakšen protokol bo imela in koliko ciklov bo opravila. Jajčeca se zamrznejo za dobo 5 let z možnostjo podaljšanja za še 5. 

Endometrioza je bolezen, ki že sama po sebi močno posega in vpliva na kakovost življenja ter posledično povzroča številne stiske. Če se temu pridruži še nezmožnost zanositve in vključenost v postopek umetne oploditve, je stiska toliko večja. Podpora v obliki pogovora s terapevtom ali coachem, kjer ženska lahko izrazi svojo občutke in čustva, olajša ta čas, ji da upanje in energijo za premagovanje ovir in jo vodi v pozitivnejše sprejemanje situacije. Mnogo žensk v želji po izboljšanju svojega stanja posega po dodatnih, lahko alternativnih metodah, ki pa zahtevajo vztrajnost in disciplino pri izvajanju.